Po proslavi 100 letnice se vedno pogosteje združujeta obe društvi; na eni strani občinska gasilska zveza (OGZ), samoupravna interesna skupnost (SIS), industrijsko gasilsko društvo (IGD) in razni "dežurni" iniciativni odbori, na drugi pa društvo, ki je z organiziranim zbiranjem sredstev v samoupravni interesni skupnosti za varstvo pred požari (SIS VP) videlo svoj napredek in razvoj.

Pripravljali smo se na širitev doma, katerega polovični lastniki smo bili do leta 1965. Sedanji lastnik - železarna Ravne - pa o tem ni hotel razmišljati, ker (citirano) "kot edini lastnik o tem ne razmišlja, če pa bo potreba, bodo pa to storili sami." Zaradi nevzdržnih prostorskih razmer smo začeli razmišljati o novogradnji. Pridobili smo soglasja, narejen je bil projekt, pridobljeno je bilo zemljišče na naslov društva in ne SIS VP, kot so sklenili samoupravni organi "v okolici" društva. Tik pred začetkom gradnje je kot strela iz jasnega iz Beograda prišel zakon o prepovedi gradnje in investicij v negospodarstvu. 

Med tem so se na SIS VP zbirala tudi sredstva za lestev, ki bi jo društvo nujno potrebovalo, saj je bilo na njegovem terenu vedno več visokih gradenj. Ker so na seji ugotovili, da zaradi visoke inflacije nima smisla varčevati, so denar namenili za adaptacije po dolini; najprej v Mežici, kjer se je društvo pred tem preimenovalo iz IPGD rudnika v PGD, nato v Črni, na Prevaljah in v Kotljah. Kupovali so avtomobile in opremo, na Ravnah pa smo se kregali in združevali. Če gledamo relativno, smo v tem obdobju, ko so bili zlati časi za gasilstvo, na Ravnah zaradi uravnilovke največ izgubili.

Tudi pri SIS VP so se odločili, da se na Ravnah dogradi gasilski dom. Naredili so se projekti, pridobila dokumentacija. Železarna je odstopila zemljišče, ustanovljen je bil gradbeni odbor (v njem je bil samo en član društva), odkupila so se nadomestna stanovanja, zabrneli so so stroji in začelo se je... Prve težave so se pojavile že pri temeljih, ker je objekt na nasipu livarskega odpada, in je bilo treba več časa, materiala in denarja, da bi bil dovolj stabilen. Gradnja se je končala, v objekt so se vselili uporabniki, razdelili so se prostori, samo lastništvo se kljub dovolj jasnim predpisom ni nikoli rešilo pravično. Januarja 1985 je postala lastnica objekta železarna Ravne (po sklepu SIS VP julija 1983). Na isti seji so tudi sklenili, da se ustanovi servis za polnjenje gasilnikov, čeprav servisa že uspešno delujeta na Prevaljah in pri GD Ravne ter pokrivata velik del potreb koroške regije in širše. Dolgoročnost te politike se zrcali v slabem gmotnem položaju prostovoljnega gasilstva v jubilejnem 120. letu na Ravnah.

Ravne so skupaj z železarno doživele razcvet. Veliko se je gradilo za železarniško ograjo in tudi v kraju. Odpirala so se nova delovna mesta, gradile ole, trgovine, ceste. Gasilci smo kupili tehnični avtomobil, ki bi lahko dobro služil svojemu namenu, če bi bil  opremljen. Imel je le nekaj drogov in hidravlične škarje. Društvo je imelo pogodbo z upravo za ceste in dobivalo redne dotacije. Na srečo ni bilo treba velikokrat intervenirati, ker bi lahko bili ob zahtevnejši nesreči kljub improvizacijam neuspešni. Po nekaj letih dogovarjanja je TAM 110 4x4 iz tehničnega vozila dobil ime "vesoljsko vozilo" - zaradi zahtevnega upravljanja in nazadnje "kamela" ker je pač povsod šel; nazadnje v Črno, kjer so ga dali v predelavo in opremili kot manjši kombiniran voz za gašenje gozdnih požarov. To je bila amputacija društva, saj s tem nismo mogli več opravljati službe za reševanje na cesti.

Sprejemal se je nov samoupravni sporazum za obdobje 1986-1990, ki pa vsebinsko ni bil nič drugačen od prejšnjih. Razlika je bila le v tem, da se v novem obdobju planira več tehnike in opreme ter se to ustrezno ovrednoti. V tem obdobju dobi društvo motorno brizgalno ZIEGLER in vozilo TAM 75, v dom pa prideta še TAM 190 z 8000 litri vode za potrebe OGZ in NISSAN PATROL za potrebe reševanja na cesti. Oboje je bilo nabavljeno iz sredstev SIS VP za IGD in takratno poklicno enoto železarne. OGZ kupi tudi LADO KARAVAN, ki je prav tako garažirana na Ravnah.

Društvi se še naprej združujeta in hirata. Hodita na tekmovanja in si tudi tam kažeta mišice, obenem pa dosegata lepe rezultate.

Leta 1991 se društvi združita in začneta s skupnim delom. Gasilci ugotovijo, da operativno lahko delajo skupaj. Tudi pri obeh vodstvih ni videti zamer ali ljubosumnosti. V tem letu smo dobili tudi avtomobil TAM 190 TG 4x4 s 4500 litri vode, z zmogljivo črpalko, topom in kabino za sedem članov. Druga oprema, ki je bila nekoč že montirana (vozilo je bilo opremljeno in narejeno v Beogradu za sudanske gasilce) pa je manjkala.

V letu 1994 začne veljati novi zakon o gasilstvu, od katerega si v kontekstu zopet veliko obetamo. Zaradi različnih interpretacij tega akta nas na veliki petek istega leta obišče sam pisec z delegacijo vlade RS. Po daljšem razgovoru z odgovornimi v občini in železarni ter z vodstvom društva je bilo ugotovljeno, da je takratno vodstvo društva razumelo zakon pravilno. Morda bi bilo potrebno še več takšnih obiskov, da bi se stanje izboljšalo in da bi se popravile stare krivice ter bi dobilo prostovoljno društvo svoj status in svoje mesto, za kar je bilo pred 120. leti ustanovljeno.

V teh pomladnih mesecih je bila zelo aktivna OGZ pri spočetju gasilskega zavoda. Istočasno je bila napisana pogodba o prenosu gasilske dejavnosti in prevzemu delavcev na delo. Ta pogodba ni bila nikoli podpisana, ker so takrat v državi že veljala pravila o organiziranju in opremljanju gasilskih enot.

Po vojni leta 1991 smo kot vojni plen iz skladišč JNA in CZ dobili nekaj škornjev, oblek, požarnih metel in drugih drobnarij. Nekaj se je kupilo iz sredstev požarnega sklada, nekaj je bilo sredstev proračuna (dihalni aparati, zaščitna oblačila), tako da je bil opazen majhen napredek pri opremljanju, večje investicije v društvu pa ni bilo.

Leta 1995 je na Ravne prišla gasilska lestev, sicer rabljena, a bo še dolgo služila svojemu namenu. 1997 je bil iz sredstev proračuna nabavljen še kompresor za polnjenje jeklenk dihalnih aparatov in ga ima društvo v souporabi. Že dalj časa tečejo aktivnosti za nabavo novega sodobnega avtomobila, ki bo ustrezal tehničnim standardom in bo, ko bo dobavljen, pomenil veliko več možnosti za uspešno intervencijo pri vedno zahtevnejših požarih in nesrečah. Veliko sredstev je prispevala občina, veliko bomo morali pa še sami zbrati. Že dalj časa imamo razne delovne akcije (čiščenje vodotokov, pobiranje smeti, obrezovanje sadnega drevja, prevozi).

Po združitvi je začel delovati klub. Tja smo po vajah ali drugih aktivnostih šli, posedeli, pokramljali. Ker pa nikoli nismo slabo mislili, smo to dokazali s petjem; sprva spontano, dva trije, potem pa zmeraj več, tako dolgo, da je nastal zbor, ki danes nastopa na prireditvah v kraju ter bližnji in daljni okolici.

Februarja 1997 je bilo v društvu 149 članov (od tega 75 gasilcev, 38 podčastnikov, 25 častnikov ter 11 višjih in visokih častnikov) ter 46 mladink in mladincev. V letu 1997 so se naši gasilci skupine B odlični odrezali na Danskem, na najvišjem tekmovanju, ki ga organizira mednarodna gasilska organizacija CTIF. Osvojili so zlato medaljo in jo dodali srebrni iz leta 1966 v Karlovcu. Eden od članov - Kušej Lojz - pa je nosilec obeh odličji. Ta uspeh ni prišel čez noč. Je rezultat sistematičnega dela. Takrat so dobili tekmovalci na raznih tekmovanjih doma in v tujini stik z najboljšimi ekipami in se jim lahko brez sramu postavili ob bok, se od njih učili, nato pa vadili na tisoče ur. Po prihodu iz Danske, so doživeli nepozaben sprejem krajanov, godbe in gasilcev, godbe, ki je čez mesec znova ponesla in pozlatila ime Raven po celem svetu. Takrat so gasilci sprejem godbenikom vrnili, saj godbeniki na Ravnah izhajajo iz gasilskih vrst.

Sicer pa se je tekmovalo vsako leto po programih izobraževanja, od najnižjega nivoja - občinskega tekmovanja - prek regijskega, državnega in izbirnega do najvišjega nivoja - mednarodnih tekem CTIF. Udeleževali smo se tudi memorialnih tekmovanj; najbolj znano je tekmovanje za pokal Matevža Haceta (bil je prvi predsednik Gasilske zveze Slovenije), kjer so stopnje občinsko, regijsko ter državno oziroma finalno tekmovanje.

Po zgledu Črnjanov smo leta 1994 na Ravnah prvič po letu 1938 spet organizirali praznovanje sv. Florjana, zaščitnika gasilcev. Udeležence smo pred farno cerkvijo pogostili s "florjanovimi šnitami", z žlahtno kapljico in s slaščicami, ki so jih napekle in darovale krajanke. Od gasilskega doma pa do cerkve nas je v povorki spremljala naša domača godba na pihala. Praznovanje je postalo tradicionalno in je na njem vsako leto več udeležencev. V teh zadnjih 20 letih so naše društvo pomembno zaznamovala tudi pobratenja. Do prvega je prišlo na proslavi 100 letnice društva na Ravnah, ko smo se pobratili z društvom iz Džakova na Hrvaškem. V tem kraju smo se nato leta 1981 pobratili še z društvom iz Bosanskega Šamca in Bukovičke Banje v Srbiji, leta 1987 pa še v Makarski z istoimenskim društvom. Zaradi tega so lahko bili naši člani in mladinci brezplačno na počitnicah v Makarski, oni pa pri nas. Pobrateni smo tudi s slovenskim društvom, in sicer iz Ivankovcev v Slovenskih goricah. Do tega pa je prišlo leta 1995.

Ker vseh požarov v zadnjih 20 letih ni v evidenci, naj naštejem le nekaj največjih: pri Blajmišu, Jaznikarju, Cesniku, Krajgerju, Zgornjem Tičlerju, Korenu, Tresku; drugim društvom smo pomagali gasiti pri Rašešniku, Bromanu, na Rebernikovi pušči, Ojstrici, Tolstem vrhu (Pipej), na Lešah in v Žerjavu. Največ je bilo travniških in gozdnih požarov.

Mogoče se zdi bralcem zapisano preveč obtožujoče, toda v društvu smo v teh 20 letih doživljali travme in jih doživljamo še danes, Prav je, da naši bralci in prihodnji rodovi vedo, kam sta odtekala naša energija in naš čas.

Iz zapisa Lojzeta Čeha ob 120 letnici društva

Tečaj za častnike na Igu	Tečaj za častnike na Igu (gašenje vnetljivih tekočin z vodo)	Tečaj za častnike na Igu
Regijska vaja Brezno '98	Regijska vaja Brezno '98 (črpanje vode iz Drave)	Regijska vaja Brezno '98 (poveljnik Ravenskega društva ter opazovalec iz Avstrije)
Izlet veteranov na Grossglockner	Izlet veteranov na Grossglockner (predsednik društva)	Izlet veteranov na Grossglockner
Predaja raporta predsedniku Slovenije na kongresu v Sežani	Koroški ešalon na paradi v Sežani	Koroški predstavniki kongresa v Šežani